Dan se je prebudil v sončno soboto, 30. avgusta 2019. Plink v mobilnem telefonu me je
opozoril na elektronsko pošto in po branju le te se mi je pogled ustavil na neprebranem vabilu
razstave Jožeta Stražarja v Nynäshamnu. Jože Stražar, svobodni umetnik in meni znan kot
zvesti član Slovenskega društva v Stockholmu, ki se vedno udeležuje raznovrstnih prireditev
društva, od najpomembnejšega občnega zbora, športne aktivnosti, predpoletnega piknika ter
martinovanja. Je prijetna oseba, ki se rad poda v pogovor in še raje prisluhne. 30. avgust je
bila zadnja sobota 18-dnevne razstave Vernissage.
Takoj po zajtrku smo se mož, hčer in jaz usedli v avto in odpeljali na izlet v 65 kilometrov od
Stockholma oddaljen Nynäshamn. Po prijetni vožnji smo se v razstavnem prostoru
Konstpoolen srečali z Jožetom. V osrednjem delu velikega in svetlega razstavnega prostora so
bili postavljeni večji bronasti kipi, ki so predstavljali kolesarja, metalca krogle, atleta in
športnika paraplegika. Zbirka bronastih kipov se je nadaljevala vzdolž okenske stene, kjer so
bili razstavljeni manjši kipi zopet pretežno s športnim motivom. Umetniška dela so bila
prepričljiva in elegantna. Jože nam je rad pojasnil večstopenjski postopek izdelovanja
bronastih kipov, ki se ga je naučil pri umetniku Kegu Haber v Södertälju v sedemdesetih letih in potem
še v nekaj šolah za umetnost, med drugim v Kraljevi višji šoli za umetnost v Stockholmu. Na
vprašanje, zakaj upodablja športnike, je odvrnil, da se je sam rekreativno ukvarjal z različnimi
športi, kot s smučarskimi skoki in z lokostrelstvom. Drugi del razstave so bile slike, 21
akvarelov na platnu, razstavljeni na treh stenah svetlega razstavnega prostora. Kljub seznamu
del, ki je vseboval imena in cenik slik, nisem uspela videti tistega, kar je avtor naslikal. Po
Jožetovi razlagi, da so barve nanešene na platno in slike naslikane s kartonom in ne s
čopičem, sem razumela posebnost del.
Zvedeli smo tudi, da so Jožetova umetniška dela bila razstavljena še v mnogih drugih
evropskih državah (med drugim v Vatikanu), na Japonskem in v Dominikanski Republiki. Do
pred kratkim so nastajala v njegovem sto kvadratnih metrov velikem ateljeju v Stockholmu.
Jože nas je presenetil in nas postregel s kavo, piškoti in hruškami. Po dobri uri ogleda in
klepeta smo se razšli. V mislih so mi ostali bronasti kipi športnikov in vesela sem, da sem
spoznala bogato profesionalno plat Jožeta Stražarja.
Napisala Mirjana Grujic, Sollentuna, 18. 1. 2020
opozoril na elektronsko pošto in po branju le te se mi je pogled ustavil na neprebranem vabilu
razstave Jožeta Stražarja v Nynäshamnu. Jože Stražar, svobodni umetnik in meni znan kot
zvesti član Slovenskega društva v Stockholmu, ki se vedno udeležuje raznovrstnih prireditev
društva, od najpomembnejšega občnega zbora, športne aktivnosti, predpoletnega piknika ter
martinovanja. Je prijetna oseba, ki se rad poda v pogovor in še raje prisluhne. 30. avgust je
bila zadnja sobota 18-dnevne razstave Vernissage.
Takoj po zajtrku smo se mož, hčer in jaz usedli v avto in odpeljali na izlet v 65 kilometrov od
Stockholma oddaljen Nynäshamn. Po prijetni vožnji smo se v razstavnem prostoru
Konstpoolen srečali z Jožetom. V osrednjem delu velikega in svetlega razstavnega prostora so
bili postavljeni večji bronasti kipi, ki so predstavljali kolesarja, metalca krogle, atleta in
športnika paraplegika. Zbirka bronastih kipov se je nadaljevala vzdolž okenske stene, kjer so
bili razstavljeni manjši kipi zopet pretežno s športnim motivom. Umetniška dela so bila
prepričljiva in elegantna. Jože nam je rad pojasnil večstopenjski postopek izdelovanja
bronastih kipov, ki se ga je naučil pri umetniku Kegu Haber v Södertälju v sedemdesetih letih in potem
še v nekaj šolah za umetnost, med drugim v Kraljevi višji šoli za umetnost v Stockholmu. Na
vprašanje, zakaj upodablja športnike, je odvrnil, da se je sam rekreativno ukvarjal z različnimi
športi, kot s smučarskimi skoki in z lokostrelstvom. Drugi del razstave so bile slike, 21
akvarelov na platnu, razstavljeni na treh stenah svetlega razstavnega prostora. Kljub seznamu
del, ki je vseboval imena in cenik slik, nisem uspela videti tistega, kar je avtor naslikal. Po
Jožetovi razlagi, da so barve nanešene na platno in slike naslikane s kartonom in ne s
čopičem, sem razumela posebnost del.
Zvedeli smo tudi, da so Jožetova umetniška dela bila razstavljena še v mnogih drugih
evropskih državah (med drugim v Vatikanu), na Japonskem in v Dominikanski Republiki. Do
pred kratkim so nastajala v njegovem sto kvadratnih metrov velikem ateljeju v Stockholmu.
Jože nas je presenetil in nas postregel s kavo, piškoti in hruškami. Po dobri uri ogleda in
klepeta smo se razšli. V mislih so mi ostali bronasti kipi športnikov in vesela sem, da sem
spoznala bogato profesionalno plat Jožeta Stražarja.
Napisala Mirjana Grujic, Sollentuna, 18. 1. 2020