Naša zvesta člana Ana in William sta v soboto, 11. septembra povabila člane in prijatelje društva na druženje na svojem vrtu. Zbralo se nas je petnajst, ena skupina je prišla iz Täbyja, Märste, Gröndala in Solentune s kombijem, druga pa s Tyresöja z avtom. Spoznali smo tudi en nov obraz, Stanislav stanuje na drugi strani avtoceste. "Karto čitaj, seljaka pitaj" je modrost, ki so jo potrdile naše dame, ko jih je navigacija vodila vsepovsod, razen do Rotbrunne, kamor smo bili namenjeni. Še sreča, da je lokalni taksist znal pokazati pot!
Podeželska idila - tako se najbolje opiše ta mali raj deset minut vožnje od Enköpinga. Posamezne hiške, vse v rdeči barvi z belimi okenskimi okvirji, vonj po konjih in nič prometa. Le kak fazan tu in tam predre tišino.
Ana, krajinska arhitektna iz Sodražice, je spoznala Šveda Williama na oktoberfestu, skupno prihodnost sta si začrtala na Švedskem, najprej v Västeråsu, pred dobim letom pa sta kupila posest s hiško in hišico za goste na deželi. Da imata "zelene prste" se vidi že s ceste - vzorno pokošena trata, sadovnjak, zelenjavni vrtiček s toplo gredo, pa še grozdje jima raste. Poskrbljeno pa je tudi za sosedove čebele, ki priletijo na pašo na malo bolj "divji del" za hišo.
Pod paviljonom je bila pripravljena miza za petnajst gostov, kaj kmalu je zadišalo po golažu. Izkazala sta se tako gostitelja kot jedci, s kruhom smo pomazali golaž do zadnjega. Odlična je bila tudi brokolijeva pita. Po obilnem kosilu smo se preizkusili v kvizu o Sloveniji, kjer je Andreas, na Švedskem rojeni Slovenec zmagal z osmimi pravilnimi odgovori od desetih. Za nagrado je dobil šilce zvarka Aninega ata, vsi ostali pa enako za tolažilno nagrado. Ena skupina se je nato odpravila na sprehod po delu pohodniške poti Upplandsleden do cerkvice v Härnevi. Spotoma smo izvedeli, da končnica -vi zaznamuje svetišče poganskih bogov (Ullevi v Göteborgu pomeni tempelj boga Ulla). Pred nedavnim obnovljeno cerkev krasijo freske slikarja Alberta iz 15. stoletja, a je bila cerkev žal zaprta v času našega sprehoda. Druga skupina se je medtem preznojila ob igranju Spikeball, igre z žogico, ki si jo igralci med seboj podajajo z odbijanjem preko malega trampolina.
Zapadlo je nekaj kapelj dežja, zopet smo se skrili pod streho, Emil in Willam pa sta raztegnila meh harmonik in nas zabavala tako s slovenskimi kot s švedskimi vižami. Pri marsikateri smo zapeli zraven, nekaj pesmi pa je bilo iz arhiva, te so obvladale naše starejše članice, ki so na Švedskem že več kot pol stoletja.
Jabolčni štrudelj je bila pika na i večeru, ob pripovedovanju zgodb in zgodovine društva smo vztrajali do pol polnoči, ko je bil čas za odhod, slaba ura vožnje do Stockholma, za nekatere pa še uro z vlakom do Södertälja, a kljub poznemu prihodu domov je bil dan odličen in vreden ponovitve!
Najlepša hvala še enkrat Ani in Williamu za gostoljubnost, se vidimo kmalu znova!
Podeželska idila - tako se najbolje opiše ta mali raj deset minut vožnje od Enköpinga. Posamezne hiške, vse v rdeči barvi z belimi okenskimi okvirji, vonj po konjih in nič prometa. Le kak fazan tu in tam predre tišino.
Ana, krajinska arhitektna iz Sodražice, je spoznala Šveda Williama na oktoberfestu, skupno prihodnost sta si začrtala na Švedskem, najprej v Västeråsu, pred dobim letom pa sta kupila posest s hiško in hišico za goste na deželi. Da imata "zelene prste" se vidi že s ceste - vzorno pokošena trata, sadovnjak, zelenjavni vrtiček s toplo gredo, pa še grozdje jima raste. Poskrbljeno pa je tudi za sosedove čebele, ki priletijo na pašo na malo bolj "divji del" za hišo.
Pod paviljonom je bila pripravljena miza za petnajst gostov, kaj kmalu je zadišalo po golažu. Izkazala sta se tako gostitelja kot jedci, s kruhom smo pomazali golaž do zadnjega. Odlična je bila tudi brokolijeva pita. Po obilnem kosilu smo se preizkusili v kvizu o Sloveniji, kjer je Andreas, na Švedskem rojeni Slovenec zmagal z osmimi pravilnimi odgovori od desetih. Za nagrado je dobil šilce zvarka Aninega ata, vsi ostali pa enako za tolažilno nagrado. Ena skupina se je nato odpravila na sprehod po delu pohodniške poti Upplandsleden do cerkvice v Härnevi. Spotoma smo izvedeli, da končnica -vi zaznamuje svetišče poganskih bogov (Ullevi v Göteborgu pomeni tempelj boga Ulla). Pred nedavnim obnovljeno cerkev krasijo freske slikarja Alberta iz 15. stoletja, a je bila cerkev žal zaprta v času našega sprehoda. Druga skupina se je medtem preznojila ob igranju Spikeball, igre z žogico, ki si jo igralci med seboj podajajo z odbijanjem preko malega trampolina.
Zapadlo je nekaj kapelj dežja, zopet smo se skrili pod streho, Emil in Willam pa sta raztegnila meh harmonik in nas zabavala tako s slovenskimi kot s švedskimi vižami. Pri marsikateri smo zapeli zraven, nekaj pesmi pa je bilo iz arhiva, te so obvladale naše starejše članice, ki so na Švedskem že več kot pol stoletja.
Jabolčni štrudelj je bila pika na i večeru, ob pripovedovanju zgodb in zgodovine društva smo vztrajali do pol polnoči, ko je bil čas za odhod, slaba ura vožnje do Stockholma, za nekatere pa še uro z vlakom do Södertälja, a kljub poznemu prihodu domov je bil dan odličen in vreden ponovitve!
Najlepša hvala še enkrat Ani in Williamu za gostoljubnost, se vidimo kmalu znova!